XVI. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS

XVI. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS

Na tradicionalnem vseslovenskem srečanju v državnem zboru se je včeraj zbrala množica predstavnikov iz zamejstva in Slovencev po svetu. Nagovorila sta jih predsednik parlamenta Milan Brglez in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ki sta ob 25-letnici slovenske samostojnosti poudarila pomen Slovencev po svetu pri mednarodnem priznanju Slovenije. Brglez se je Slovencem, ki živijo v tujini, zahvalil za trud, ki so ga pred 25 leti vložili v prizadevanja za mednarodno priznanje. Brez njih in njihovih prijateljev bi bila Slovenija priznana kasneje, je na vseslovenskem srečanju, ki je potekalo že 16. leto zapored, dejal Brglez. Po Brglezovih besedah je treba priznati, da v zadnjih 25 letih domovina ni bila najbolje upravljana. Ob tem je izrazil prepričanje, da je izgubljena leta mogoče nadoknaditi s trdim delom in vizijo.
Tudi Žmavc je opozoril na pomen njihovega prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije pred 25 leti. Glede ekonomske in migracijske krize, s katerima se sooča oziroma se je soočala Slovenija, pa je dejal, da se je slovenski narod v preteklih krizah znal obdržati in celo napredovati.
Predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ivan Hršak pa se je obrnil predvsem na mlade, ki živijo zunaj slovenskih meja. »Mladi, kot vemo, so polni idej, polni novih pogledov in tudi kritični opazovalci sedanjosti,« je dejal Hršak, ki je prav tako spomnil na vlogo Slovencev v tujini pred 25 leti.
Tržaški Slovenec, sicer član vodstva SKGZ Martin Lissiach, je na srečanju spregovoril v imenu mlajše generacije Slovencev v tujini, medtem, ko je profesorica evropskega prava na dunajski univerzi Verica Trstenjak, ki v tujini nepretrgoma živi že več kot deset let, pozvala k enotnosti med Slovenci. »Naj nas domovina združuje in ne razdvaja,« je poudarila. Opozorila je tudi na nekatere slabosti današnje Slovenije. Država potrebuje učinkovito sodstvo, javno upravo ter zdravstvo in socialo, je dejala. Slovenija pa po njenih besedah potrebuje tudi voditelje, ki bodo gledali na interes države in ne zgolj na lasten interes oziroma interes strank. Dodala je, da je življenje v Sloveniji kljub temu boljše kot pred 25 leti. V razpravi sta se med drugim oglasila Samo Pahor in zastopnik Kmečke zveze Erik Masten.

Od različnosti do enotnosti

Spoštovani, ob današnji priložnosti, ko smo se Slovenci zbrali, da bi praznovali in razmišljali o 25. obletnici slovenske suverene države, bi za svoje razmišljanje, da bi učinkoval lokalno, kot se temu pač reče, izhajal iz globalnega. Kolegica me je na facebooku preteklo soboto, na rojstni dan naše države, spomnila na pesem skupine For no blondies, ki je leta 1993 pravila tako:
Twentyfive years and my life is still trying to get up that great big hill of hope for a destination.
No, mogoče zveni provokativno začeti svoje misli v jeziku, ki ni slovenščina, v globalnem jeziku ali pa v jeziku naroda, ki se je prejšnji teden odločil, da ne bo več delil z nami vrednot, na katerih je zrasla združena Evropa. Prav tako provokativno pa naj dodam, da je moj zapis popolnoma skladen z akademskimi razpravami učinkovitejšega mednarodnega uveljavljanja slovenske znanosti, ki je možen le z opuščanjem našega jezika na univerzah v prid predavanja in raziskovanja v angleškem jeziku.
Kakorkoli, pesem pravi, da pri petindvajsetih letih moje življenje si še prizadeva dvigniti to veliko goro upanja, da bi našlo svoj cilj. Sam sem nekoliko starejši od Republike Slovenije, rodil sem se pet let pred njo in tako v zgodnjih otroških letih okusil le kanček skupne države Jugoslavije. Nimam torej znanja in izkušenj, da bi primerjal nekdanjo državo in današnjo. Danes pa vam predstavljam svoje poglede, to se pravi poglede predstavnika mlajše generacije, na našo državo danes.
Kakšna pa se mi zdi slovenska država danes?
No, ostaja vtis, da po petindvajsetih letih količine upanja ni ravno za goro, kot pravi že citirana pesem, ampak iskanje cilja je mogoče še vedno aktualno. Dejstvo pa je, da je Slovencem uspel pravi zgodovinski podvig, ko so se dokopali do lastne države, v duhu enotnosti, ki je združevala različnosti.
S težkim srcem priznam, da se mi zdi danes včasih nepojmljivo, da je slovenski narod bil tako enoten in združen pred zahtevo svoje neodvisne države, da ohrani svojo identiteto in se zanjo bori. Spoštovani, dovolite mi, da Vam citiram besede, ki jih je tržaški pesnik Miroslav Košuta, povedal ob prejetju Prešernove nagrade leta 2011: »Preveč strupa je v političnih obračunavanjih, preveč blatenja in izigravanja, pa vendar smo pred dvajsetimi leti premogli drugačno strpnost: ob visokem skupnem cilju smo bili enotni v spoštovanju različnosti.«
Ostajam prepričan, da se marsikdo še danes ne zaveda, da so se naši predniki v gozdovih borili za našo boljšo prihodnost, ne pa, da bi se mi danes borili za boljšo preteklost. Živimo namreč v napetih časih, ko s strahom in dvomom zremo v nejasno usodo skupnega evropskega doma, ko temelji globalna politika na medijskih, finančnih in strankarskih špekulacijah.
Marsikdaj so tarče teh špekulacij tisti, ki se nam zdijo različni. Z vsemi napori sem si prizadeval v preteklih mesecih razumeti določene izbire, odločitve. Med obotavljanjem se je kolona »različnih« pomikala počasi, v vrsti, eden za drugim, tako kot naši dedje, »skoz glad in trpljenje, v lepše življenje,« iz Dobove do Šentilja. In še: po šestih mesecih mi še vedno, žal, ni jasna bodeča žica, ki je na Primorskem oživela duhove razdelitve, zidov in železne zavese. O dogajanju v Kopru v preteklih dneh, o usodi Primorcev in njihove zemlje pa ne bom govoril, ker pričajo o tem dogodki sami.
Kaj pa pri nas, pri Primorcih in Slovencih v Italiji?
Zgodovinske travme so nas zaznamovale in nas ponekod zaznamujejo še danes. Počutili smo se marsikdaj različne. Različne od večinskega prebivalstva naših krajev, ali pa različne od matičnega naroda, ki je ponekod zrl na svoje rojake zunaj meja precej nedosledno.
O tem odnosu bi rekel, da mora biti matična država lastnemu »narodnemu obrambnemu pasu«, ki ga predstavljajo Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, v zgled. Danes žal ne vem, ali nam je Republika Slovenija res v zgled.
Identiteta Slovencev v Italiji je trdno povezana s kulturo. Jezik se še zlasti skozi kulturo pojavlja v obliki najpomembnejšega elementa pri oblikovanju narodne identitete, če lahko v današnjem času ta izraz sploh uporabljamo. Pred petindvajsetimi leti, v obdobju, ki ga je Boris Pahor orisal z besedno zvezo »slovenska svatba«, so Primorci z občudovanjem in navdušenjem sledili političnemu zgledu Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla. Danes, po četrtini stoletja, pa tečejo že omenjene razprave o uporabi slovenščine oz. angleščine na akademskem področju, medtem ko se pa mi, Slovenci v Italiji, dnevno spopadamo z utrjevanjem slovenščine v šolskem svetu na slovenskih šolah v Italiji in na vseh področjih našega delovanja.
Vse ustanove Slovencev v Italiji od zvez društev do krovnih zvez, od Slovenskega stalnega gledališča do založb, od Glasbene matice do Primorskega dnevnika, od Narodne in študijske knjižnice do športne zveze vsakodnevno bistveno prispevajo k utrjevanju in k razvijanju občutka pripadnosti slovenskemu narodu v tem okolju. Za nemoteno delovanje teh struktur, za katerimi se skriva ogromno ur predanosti ter požrtvovalnega in prostovoljnega dela, so potrebna ustrezna sredstva, ne pa že slišani izreki z žugajočimi prsti, da »bo treba dragi Zamejci zaradi finančne krize tudi malo prostovoljno«. Brez stvarne podpore matice bi se tehtne vsebine razvodenele in bi bili prisiljeni k temu, da ohranimo le spomin na pretekle dni.
Poleg tega mora biti pozornost matične države usmerjena ne le na sredstva, temveč tudi na potrebo po utrjevanju odnosa. Kar ogroža naš obstoj niso le asimilacijske dinamike, temveč tako imenovani manjšinski kompleks ali drugače rečeno, občutek različnosti. Naj pojasnim.
Čestokrat se dogaja namreč, da temelji odnos do naše skupnosti na predpostavki, da je foklorizirana. Naj ta pojem posplošim in ponazorim s preprostejšimi besedami: Slovenci v Italiji ugotavljamo marsikdaj, da je naša podoba v očeh matice napačna. Nismo maloštevilna narodna skupnost, kot ni res, da se omejujemo na povprečne lokalne dogodke, katerih ne gredo vsebine čez vaško zborovsko petje, priložnostno igranje folklorne glasbe na harmoniko, ter na narečno gledališče.
Ta paradoksalna podoba pa postane zaznavna ob vseh usmiljenih trepljajih po ramenih z izjavami polnimi nevednega in torej namišljenega razumevanja: »Dragi Zamejci, saj bo, saj bo« ali presenečene ugotovitve: »Ah s Trsta?! Kako to pa da govorite tak' dobr' Slovensk'?« da ne omenjamo nesmiselnih izjav, kot so: »Zamejci?! Ah, vi pa ste zaščiteni!«.
Ob vsakem trepljaju po ramenih se utrjuje občutek, da smo, mogoče v slabem ali pa v dobrem, različni. Ampak, če nadaljujem: poleg strukturne podpore, da bi omogočili vsem uveljavljenim ustanovam, da nemoteno delujejo naprej, mislim torej, da potrebujemo Slovenci iz Italije tudi podporo in pozornost, ki naj bosta usmerjeni v spremembo naše podobe v očeh širšega okolja in marsikdaj tudi nas samih.
In tudi v tem primeru gre poudariti, da je podoba slovenske narodne skupnosti v Italiji v očeh matice nekoliko izkrivljena. Marsikdo si namreč predstavlja, da so etnične, jezikovne in politične napetosti še vedno zelo močne in da se Slovenci v Italiji pravzaprav dnevno borimo proti fašistom. Tu gre jasno poudariti: nihče ne izvaja na našo skupnosti asimilizacijskih pritiskov. Ne bojimo se govoriti našega jezika, ker so se časi spremenili. Mlada generacija je zrasla brez strahu, da jo bo kdo psoval, ker govori slovenščino v javnosti: v Italiji se je odnos večine do manjšine popolnoma spremenil: postali smo zanimivi in dnevno gradimo našo samozavest.
Samozavest naše skupnosti je tudi ključ uveljavljanja in razvijanja te skupine ljudi, ki živi zunaj meja Republike Slovenije. Ta pa se razvija v odnosu do drugih, še največ sosedov. Samozavestna narodna skupnost ima veliko večje možnosti, da še naprej razvija svojo kulturo. Posledica tega ne bi bila torej pozitivna le za Slovence v Italiji, temveč tudi za celotni slovenski kulturni prostor.
Ampak dajmo, po besedah Otona Župančiča, ne le »piti nje bolesti« ampak tudi »nje prelesti«. Lahko naštejem namreč ogromno faktorjev, ki so v tem obdobju pozitivni. Prvi med vsemi je že omenjena radikalna sprememba odnosa med Slovenci v Italiji in večinskim prebivalstvom. O tem pričajo tudi izsledki evropskega projekta LEX, ki ga je financiral Program čezmejnega sodelovanja Slovenija Italija med leti 2011 in 2015. Veliko je otrok iz italijanskih družin, ki jih starši vpisujejo v slovenske šole iz številnih razlogov, kar nas seveda osrečuje, ker je naša različnost postala zanimiva.
Novi zrak, ki ga je prinesla Evropa, je prisilil dve glavni organizaciji Slovencev v Italiji, Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svet slovenskih organizacij, da sodelujejo. Smo različni, ena organizacija je dedič narodnoosvobodilnega boja, partizanstva in osvobodilne fronte, druga pa izhaja iz katoliške, liberalne in antikomunistične tradicije, ki je doživela v povojnem obdobju hude travme. Različni smo po nazoru, ideologiji in po zgodovini. Kljub razlikam pa smo se zedinili in smo začeli tvorno sodelovati. Ponavljam: socialdemokratično in katoliško usmerjeni smo začeli sodelovati. V ponedeljek in torek sta sestavili ti dve organizaciji na primer skupno delegacijo in obiskali Nemce na Južnem Tirolskem.
Prav tako gre omeniti obe organizaciji, ki sta se znali povezati s sorodnimi založbami Založništvom tržaškega tiska in Mladiko in skupaj spravila na noge sodobni kulturni center Tržaško knjižno središče. Različni založbi, ampak enotni. Bistveno je bilo pri tem projektu ogromno delo in izjemno prizadevanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je videl v tem sodelovanju prihodnost in je bil v prvi osebi soudeležen pri realizaciji projekta.
Primerov dobrih praks je še veliko. Slovenci v Italiji smo se odločili, da ne bomo več »različni« in da si bomo končno priznali, da smo, po besedah naše podpornice, generalne konzulke Republike Slovenije v Trstu, Ingrid Sergaš, kvalitetni sooblikovalci prostora, v katerem živimo. Tako je v Trstu leta 2013 in leta 2015 zaživel večdnevni festival Slovencev v Italiji Slofest, s katerim smo se z največjim ponosom, da smo Slovenci, odprli Trstu, pa čeprav smo kljub številnim pozivom pogrešali obiskovalce iz matične države.
Spoštovani,
po vsem povedanem se mi zdi, da se je princip zgleda matične države skupnosti, ki živi zunaj njenih meja, zavrtel za celih 360 stopinj. V iskanju svetlih zgledov matice svojim rojakom, ki živijo v objemu Tržaškega zaliva, Soče in v senci Matajurja ter v Kanalski dolini sem se nekoliko izgubil: kdo je komu v zged? Pa vendar sem prepričan, da bomo to skupno pot prav gotovo našli z zaupanjem v sočloveka, s sodelovanjem, z vero v boljši jutri in z zavestjo, da je za nami neprizanesljiva zgodovina, ki nas mora danes združevati, z občutkom solidarnosti, ponosa in varnosti socialnega okolja, ki nam dovoljuje, da živimo v tem tako lepem območju Evrope. Časi, v katerih živimo so včasih virtualni, ampak Slovenci moramo biti konkretni ljudje, ki moramo mlajšim rodovom pustiti konkretne odgovore. Pri tem procesu pa ne smemo nikogar izključevati, nihče ne sme ostati sam, pa čeprav smo si med sabo različni.
Da, draga matična država: različni smo. Eni rečemo nona in nono, drugi pa babica in dedek, eni jemo pašto, drugi testenine, eni njoke, drugi svaljke, eni pijemo teran, drugi pa cabernet. Celo narod je različen, narod, ki se ne zna odločiti med Laškim in Unionom, med Mariborom in Ljubljano, med Dramo in Mestnim gledališčem, med partizani in domobranci, med desnico in levico, med Metelkovo in Rogom, med BTC-jem in Leclercom, med Mercatorjem in Tušem ali med Lidlom in Hoferjem, med sirovim in mesnim burekom naših nepogrešljivih nekdanjih in od nas različnih južnih bratov, med Delom in Dnevnikom, med Borisom ali Sebastijanom Cavazzo, med polko in valčkom, med Bledom ali Bohinjem, med severno ali južno obvoznico, med za in proti na referendumu za istospolne poroke. Skratka, še enkrat ponovim, različni smo.
Združujejo pa nas slovenski jezik, slovenska kultura ter država, v kateri ne živijo le Slovenci, ampak tudi, kot bi rekel Lojze Kovačič, prišleki, ki bi jih morali znati sprejeti. Združujejo nas štiri sosednje države, v katerih pa ne živijo samo tujci, ampak tudi Slovenci. Združuje nas Evropa in njena zasluga, da lahko dnevno obiščem državo, v kateri se počutim doma, ne da bi z osebno izkaznico v roki čakal na mejnem prehodu. Danes je čas, da po petindvajsetih letih, draga Slovenija, ponovno, vsi skupaj, praznujemo različnost. Enotno seveda.
Najlepša hvala.
Martin Lissiach

Povezane objave

Goriški prefekt Raffaele Ricciardi sprejel predsednika SKGZ in SSO
Slovenščina tudi v središču Trsta?
30 let samostojnosti - Ljudmila Novak