V Gorici osrednja proslava ob Slovenskem kulturnem prazniku

V Gorici osrednja proslava ob Slovenskem kulturnem prazniku

»Nikamor se ne gre brez skupne vizije!« S tem opozorilom, ki je izzvenelo kot poziv celotni skupnosti, se je sinoči na odru Kulturnega doma v Gorici zaključila osrednja proslava Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture. Pred tem so v dvorani odmevale prav tako pomenljive besede Alda Klodiča, kateremu je bila letošnja prireditev posvečena: »Te hudi nieso samo na enim kraju kot tudi pametni ne. Življenje po naših dolinah je še mogoče, četudi je težkuo razbit tisti led, ki gleda zmieram vse zadušiti. Katero je kladvo? Kultura! Tela je prava pot. Kar zganeš an kamen v bregu, se začne tacit an je težkuo ga vstavit. An kamen zdere druge kamne an rata plaz … Kar počistiš garbido, najdeš stazo. Če veliko ljudi hodij po nji, ostane čista …«
Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij sta izvedbo letošnje prireditve zaupala Inštitutu za slovensko kulturo iz Špetra, ta pa je k sodelovanju povabil številne, ki v dolinah pod Matajurjem gojijo slovensko besedo. Na odru so zapeli in zaigrali Otroški zbor Mali lujerji, pevski zbor Fajnabanda, članice in člani Beneškega gledališča, Mali orkester in solopevci Glasbene matice, gledališka skupina špeterske dvojezične šole ter tržaška solista Mojca Milič (sopran) in Goran Ruzzier (bas). Program, ki ga je režirala Elisabetta Gustini (sceno zanj pa izdelala Luisa Tomasetig), je ponudil izbor pesmi in misli Alda Klodiča (1945-2015), neutrudnega beneškega kulturnega delavca, pesnika, soustanovitelja dvojezične šole, ki je skušal v krajevno kulturno življenje vključiti čim več mladih. Med recitiranimi verzi so bili tudi tisti pustita nam rože po našim sadit, ki so jih organizatorji izbrali za naslov celotne prireditve, ter glasbena pravljica Kraljica Vida, ki velja za zadnje pomembno Klodičevo delo.
Nataša Paulin, predstavnica komisije za priznanja, ki sta jo ustanovili Skgz in Sso, je pojasnila, da so prejeli dvanajst kandidatur zaslužnih posameznikov in skupin. Odločitev je naposled padla na Hilarija Lavrenčiča, Igorja Pisona in Deziderija Švaro. Priznanja sta jima izročila predsednika Walter Bandelj in Rudi Pavšič (utemeljitve objavljamo posebej). Slavnostni govornik je bil Rezijan Sandro Quaglia (njegov govor je v celoti dostopen na www.primorski.eu), ki je ponujeno priložnost izrabil zato, da spregovori o domači dolini. Spomnil je, da vodi v Slovenijo le zelo slaba pot, ki je prevozna samo poleti, kar ovira kulturne in gospodarske stike z Bovčani. Da govorijo rezijanščino predvsem priletni in stari ljudje, a da jo večina otrok in mladih razume: edino možnost, da bi narečje ohranili pri življenju, vidi v poučevanju slovenskega knjižnega jezika, pri čemer bi lahko veliko naredila predvsem šola in Cerkev (če bi le nudila slovenskega ali vsaj dvojezičnega duhovnika, kot ga na primer imajo v Kanalski dolini). Opozoril je, da so Rezijani, ki se prepoznavajo kot del slovenske manjšine, še danes tarča napadov predvsem preko interneta in medijev: rezijanski slovenski kulturni delavci potrebujemo moralno pomoč in strukturalno podporo, se je glasil njegov jasen in odločen poziv naši skupnosti. (Primorski dnevnik, 7.2.2016)

Povezane objave

Goriški prefekt Raffaele Ricciardi sprejel predsednika SKGZ in SSO
Slovenščina tudi v središču Trsta?
30 let samostojnosti - Ljudmila Novak