Šole so kraj integracije, ki presega interese manjšine

PRIMORSKI DNEVNIK, 5. marca 2010

Kdo mu bo pomagal pri pisanju domačih nalog? Lahko računam na vzgojno-varstvene ustanove, ki mu bodo sledile v popoldanskih urah? Ga bo ta odločitev omejevala pri izbirah o nadaljnjem študiju na višjih šolah in univerzi? Bi zaradi mešanja dveh jezikov lahko imel težave pri izražanju in slabše učne uspehe? S podobnimi bojaznimi in dvomi se soočajo italijanski starši, ki se kljub temu v zadnjih letih v rastočem številu odločajo za vpis svojih otrok v vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom. Njihovim izkušnjam v slovenskem šolskem okolju je bilo posvečeno srečanje, ki sta ga v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici v sredo priredila Dijaški dom Simon Gregorčič in Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ), ki bo podobno pobudo v kratkem organizirala tudi v Trstu. Kot je povedal goriški predsednik SKGZ Livio Semolič, je bil namen večera odkrivanje pogledov in mnenja italijanskih staršev, ki navadno niso aktivno soudeleženi v razpravo o slovenskih šolskih ustanovah. O motivacijah, na podlagi katerih so se odločili za vpis otrok v slovensko šolo, in pozitivnih oz. negativnih plateh te izbire so najprej spregovorili Daniela Secchi, Maurizio Pecorari, Lucia Sammartini in Antonio Roversi, sicer župan v Koprivnem, v nadaljevanju pa so besedo imeli tudi drugi udeleženci večera. Njihova pričevanja je povezovala psihologinja Suzana Pertot, strokovnjakinja na področju vzgoje v večjezičnem okolju. Ob starših so se srečanja udeležile ravnateljice Sonja Klanjšček, Elizabeta Kovic in Mihaela Pirih, vodja urada za slovenske šole pri deželnem šolskem uradu Tomaž Simčič, tajnik Sindikata slovenske šole Joško Prinčič, bivša ravnateljica Miroslava Braini in drugi akterji slovenskega šolsko-izobraževalnega sistema, marsikdo pa je pogrešal bolj množično prisotnost učnega osebja, za katerega bi bile tematike srečanja lahko zanimive. Prisotni so bili tudi predsednik SKGZ Rudi Pavšič in nekateri javni upravitelji, in sicer pokrajinska odbornika Marko Marinčič in Maurizio Salomoni ter občinska odbornica Silvana Romano. Govor je bil o različnih motivacijah, ki italijansko govoreče starše približajo slovenskim šolam. Nekateri si želijo, da bi se sinovi naučili jezika njihovih dedov, ki ga sami ne obvladajo, v drugih primerih, ko gre za mešane družine, pa pade izbira za slovensko šolo na podlagi »pogajanja« med slovenskim in italijanskim partnerjem. Obstajajo tudi čisto italijanski pari, ki se odločijo za vpis sinov v slovensko šolo, ker pač živijo v večjezičnem okolju in se jim zdi znanje slovenščine pomembno, verjetno pa niso redki niti tisti, o katerih sicer v sredo ni tekla beseda, ki se za ta ali oni vrtec odločajo tudi iz bolj praktičnih in prozaičnih razlogov, kot je razdalja od doma. Različna družinska okolja seveda vplivajo na stopnjo znanja jezika: nekateri otroci iz mešanih ali popolnoma italijanskih družin ob vstopu v vrtec poznajo kako slovensko besedo, drugi slovenščino samo razumejo, tretjim pa je popolnoma tuja. »Otroci, ki so se drugega jezika začeli učiti po 3. letu starosti in živijo v večjezičnem okolju, potrebujejo med šest in osem let, da pridobijo iste kompetence kot v prvem jeziku,« je povedala Pertotova. Po njenih besedah je tudi pojav mešanja dveh jezikov, ki mnoge starše vznemirja, povsem normalen za otroke, ki odraščajo v večjezičnem okolju. »Gre za prehoden pojav. Pri nekaterih otrocih traja dlje, treba pa je počakati, da začneta posamezna jezikovna sistema delovati avtonomno,« je povedala Pertotova, ki je s tem v zvezi poudarila pomen upoštevanja načela »en človek – en jezik«, pa tudi značilnosti in zmožnosti posameznega otroka. Med negativnimi izkušnjami so starši navedli »frustracijo« in občutek izključenosti, ki so ju doživljali, ker niso mogli otrokom slediti in jim pomagati pri pisanju nalog, po drugi strani pa so izpostavili, da je to sinovom pomagalo, saj so postali bolj samostojni. »Moja hči se je na slovenskih šolah zelo dobro znašla, ob izbiri višješolske smeri pa se je odločila, da se vpiše na italijanski zavod. Izbrala je smer, ki je slovenske višje šole ne ponujajo. Podčrtati želim, da ni imela pri prehodu nikakršnih težav, dejstvo, da izobraževalna ponudba slovenskih višjih šol ni popolna kot italijanska, pa se mi zdi negativno,« je povedal Pecorari, Semolič pa je podčrtal, da to ni le stvar slovenskih šol, pač pa tudi državnih sredstev in ministrskih načrtov. Starši so v teku večera večkrat izpostavili, da so pri njihovih odločitvah ključno vlogo odigrali nasveti vzgojiteljev in učiteljev, katerim so popolnoma zaupali, ob tem pa so poudarili pomen popoldanske ponudbe Dijaškega doma in Mladinskega doma. »Naša vloga ni le pomoč pri pisanju nalog. V prvi vrsti gre za to, da otrokom nudimo čim več priložnosti za stik s slovenščino,« je povedala ravnateljica Dijaškega doma Kristina Knez. V razpravi je prišlo na dan pomanjkanje sorodnih ustanov v Doberdobu ali Romjanu, kjer se sicer za nekatere popoldanske dejavnosti zavzema Združenje staršev, kar pa ni vedno dovolj. V zvezi z možnostjo uvedbe podaljšanega bivanja v Doberdobu je Klanjščkova pojasnila, da je problem predvsem v pomanjkanju prostorov za menzo, Semolič pa je izpostavil vprašanje javnih sredstev, ki sta jih deležna Dijaški dom in Mladinski dom. »Čeprav sta ustanovi v podporo tudi italijanskim družinam, delujeta z denarjem, ki ga država namenja slovenski manjšini. Glede na višino prispevkov sta morali omejiti število gojencev in teritorij, ki ga krijeta,« je opozoril Semolič. Mnogi starši so v sredo izrazili zadovoljstvo nad izbiro, ki so jo naredili, saj je bila za sinove koristna, pri tem pa so ocenili, da je »slovenska šola zgled integracije«. Istega mnenja je bil tudi Salomoni, po katerem je »slovenska šola prerasla svojo prvotno vlogo ohranjanja slovenske manjšine«. »Italijanska šola, ki je zavračala dvojezičnost, je s svojo obsedenostjo s slovničnimi pravili in čistostjo jezika pokvarila marsikaterega dijaka. Razmisliti bi bilo vredno tudi o uvedbi slovenščine v italijanskih šolah,« je povedal Salomoni. Ob njegove besede se je obregnila Silvana Romano, ki je bila kritična do srečanja nasploh, saj je po njenem mnenju »s šolske problematike prešlo na politiko«. »V zadnjih letih veliko govorimo o čezmejni integraciji. Zakaj ne začnemo razmišljati o integraciji med slovenskimi šolami na eni in drugi strani meje?« je provokativno zaključila Romanova. (Ale)

Povezane objave

Goriški prefekt Raffaele Ricciardi sprejel predsednika SKGZ in SSO
Slovenščina tudi v središču Trsta?
30 let samostojnosti - Ljudmila Novak