25. letnica osamosvojitve Slovenije – pogovor z Dimitrijem Ruplom

25. letnica osamosvojitve Slovenije - pogovor z Dimitrijem Ruplom

Združenje Goriški lok je v četrtek priredilo v Trgovskem domu srečanje z Dimitrijem Ruplom, nekdanjim slovenskim zunanjim ministrom, publicistom in tudi slovenskim konzulom v Trstu. Njegov prihod v Gorico sovpada s praznovanji ob 25-letnici osamosvojitve in to je bila tudi vsebina njegovega izvajanja, za katera je iztočnice ponujal sogovornik David Sanzin. Srečanja se je udeležilo pičlo število petnajstih oseb, uvedel pa ga je pokrajinski predsednik SKGZ David Peterin, ki je gosta predstavil in ga prosil, da obrazloži poleg preteklih izkušenj tudi sedanje stanje in perspektive Slovenije.
Prva iztočnica je navedla gosta, da je govoril o letu 1987 in Novi reviji, ki jo je tudi urednikoval. Šlo je za sočasnost dogajanj po Titovi smrti, ob rasti sindikata Solidarnost na Poljskem, ob razpokah jugoslovanske federativne ureditve, ob vrenju na Kosovu. Celotno slovensko osamosvajanje lahko nanizamo takole: 140 let od leta 1848 do Nove revije leta 1987, tri leta priprav do leta 1990 in nato samostojna država zadnjih 25 let. Nazadnje je bilo veliko dela na diplomatskem polju, potrebnih je bilo 10 dni oboroženih spopadov, države po svetu so šele morale priznati novo tvorbo. ZDA niso doumele nacionalne osamosvojitve, bolj pa željo po demokratizaciji. Povsod so se bali, da pride posledično do krize v ZSSR. Nekdanji minister vojaških spopadov ni doživel neposredno, ker je imel veliko dela s stiki, pogovori, prepričevanji. Dneve je preživljal na pogovorih ter gojil stike s tujimi diplomati, ki veliko bolj pomenijo kot formalnosti. Dogajanja je usklajeval Milan Kučan v okviru Predsedstva.
Prvih petnajst let je bilo veliko doseženega, a začelo se je zapletati s Hrvati, ki so sicer zadovoljni z nastalim stanjem. Sporazumi zanje ne držijo, dogovarjanje pa je mučno. Težave, ki zadnjih deset let tarejo Slovenijo, niso nič drugačne od tistih, ki se pojavljajo v Italiji. Marsikaj se destabilizira, ker vlada pojmovna zmeda. Nujno bi bilo poenotenje glede nekaj temeljnih zadev, ni pa nujno, da so vsa vprašanja poenotena: tu so plebiscit, članstvo v EU in NATO, demokracija, liberalno konkurenčno gospodarstvo. Težave so s preambulo evropske listine, v kateri je navedena enotnost v različnosti. Ali je koristno, da Evropo združujejo razlike?
Slovenija ima jugoslovansko izkušnjo. Ali je mogoče, da se ji v okviru EU pripeti enako kot v sklopu federacije? Že Amintore Fanfani je menil, da ni nihče znal nadomestiti programske praznine, ki je nastala po sesutju Vzhodne Evrope. Sicer pa je v Zahodni Evropi tudi nejasno. Sama Nemčija ne more voditi EU, Velika Britanija se ni povsem izjasnila (v četrtek niso bili znani rezultati Brexita), sicer pa je že doslej imela nekaj posebnih pravic, nove pa pričakuje, »saj je zmagala v dveh velikih vojnah, Nemčija pa dvakrat izgubila«.
Sedaj pretresajo Evropo tri krize: Grčija, migracijski valovi, gospodarstvo. Slovenijo zavirajo spori; vojna preteklost obremenjuje, a mladih to ne zanima. Če se znotraj Slovenija ne poveže, jo bodo zunanji viharji preplavili. Potrebni so kvalitetni ljudje, kajti prepričanje, da bo množica državljanov rešila zadeve, je napačno. Potrebni so pogumni in izvedenci, ki se izluščijo na osnovah dokazanih sposobnosti, ne pa po zvezah raznih lobijev. Tudi niso dovolj »novi obrazi« samo zato, ker so mlajši. Sicer pa potrebuje zrela demokracija stalen dialog. Vzroke, da je po letu 2008 krivulja uspešnosti Slovenije začela padati, je prav iskati tudi zunaj nje. Težave so v podsistemih države, pravosodju, gospodarski zakonodaji, sredstvih obveščanja, tudi v šolstvu. Baje velja pravilo: kolikor časa se je stanje slabšalo, prav toliko let je potrebnih, da se vrne na zadovoljivo raven, potem ko pride do preobrata. Iz publike se je razvila domneva, da izvirajo težave v gospodarstvu iz bojazni po totalni privatizaciji, ki bi pomenila, da slovenski narod spet dela za tujce in ni sam svoj gospodar. Če pa ne bi bilo več državnega premoženja, bi lakomnost posameznikov izginila, vsakdo bi moral misliti na svojo uspešnost… Vprašanje se seveda postavlja, kdo bi potem uravnovešal socialo. Na krajevni goriški ravni je gost izpostavil tri pojavnosti: izguba ameriških investicij za igralništvo (negativno), domicil predsednika države je prav tu (pozitivno), zamisli morajo nastajati na domačem terenu… (ar)
(Primorski dnevnik, 25. junija 2016)

Povezane objave

Goriški prefekt Raffaele Ricciardi sprejel predsednika SKGZ in SSO
Slovenščina tudi v središču Trsta?
30 let samostojnosti - Ljudmila Novak